Katalog in naročilnica
 |
Ali trenutna »pravila igre« v osnovni šoli spodbujajo poglobljeno učenje, utrjevanje trajnega znanja in razvijanje delovnih navad?
Trenutno veljavna »pravila igre« v osnovni šoli ne spodbujajo poglobljenega učenja, utrjevanja trajnega znanja in razvijanja delovnih navad.
Spodbujajo pa marsikaj drugega: kampanjsko učenje, kratkoročne rezultate, razvoj šibkega znanja in šibkih delovnih navad. Napovedana ocenjevanja, prepoved občasnih preverjanj za »male ocene oziroma znake«, prostovoljnost domačih nalog, navidezna napihnjenost povprečnih ocen in neskončna blagohotnost sistema do tistih, ki se ga naučijo dovolj zgodaj izigravati, spodbujajo kampanjsko učenje, učenje za ocene. Posledica tega so sicer lahko dobre ocene, ki pa jih ne spremlja enako dobro znanje.
Načini posredovanja znanja ter njegovega preverjanja in ocenjevanja v osnovni šoli so danes izjemno prijazni do učencev. S prijaznostjo do otrok seveda ni nič narobe, morda le takrat, ko ta prijaznost postane očitno neprijazna do znanja. A tudi prijaznost do učencev ima lahko več neprijetnih posledic: prva je ta, da lahko otroci v svetu, ki je pretirano prijazen in nezahteven zelo hitro v vsaki novi zahtevi in pričakovanju prepoznajo neznosno breme – medtem ko so zmožni ure dolgo sestavljati kocke ali igrati miselno zahtevne igrice, zaznavajo trud in napor za šolske naloge kot odvečno breme. Druga je spoznanje, da je do ocene lažje priti po bližnjici (čeprav šolarji morda znajo manj kot bi želeli, niso zato nič manj bistri in znajo zelo hitro prepoznati priložnosti in bližnjice) kot do znanja. Tretja je vtis, da je število »življenj« v šoli skoraj enako neomejeno kot v računalniških igricah in si lahko temu primerno privoščijo tudi skoraj neomejeno število napak.
Vendar je svet, v katerega odraščajo današnji otroci drugačen. Zna biti hudo zahteven, te zahteve pa velikokrat postavlja tukaj in sedaj in jih ne napoveduje za nekaj dni vnaprej. Zna zahtevati veliko truda in napora. Zna biti zelo strog do ubiranja bližnjic. In velikokrat ne daje novih priložnosti. S prijaznimi načini posredovanja, preverjanja in ocenjevanja znanja ni nič narobe, dokler krepijo otrokove kompetence, znanje in možnosti za uspeh v odraslem svetu; če pa otrok ne pripravijo ustrezno, ali jim celo razvijajo neustrezne strategije za soočanje z izzivi in zahtevami, bi bilo treba resno razmisliti o njih. Prijazna šola ni šola, v kateri otroci počnejo le kar si želijo in kjer so pravice posameznika daleč pred njegovimi odgovornostmi in pravicami drugih članov skupine; prijazna šola je lahko le tista, ki otroke opremi z znanji in kompetencami, ki jim bodo pomagali uspeti v jutrišnjem odraslem svetu. To ne pomeni, da mora biti šola stroga, neusmiljena, neempatična in brez posluha za napake. Nasprotno: šola mora biti empatična, mora biti občutljiva, mora spodbujati preizkušanje in tudi učenje na napakah (konec koncev se ravno skozi napake včasih izluščijo najbolj dragocene življenjske izkušnje in znanja); mora pa biti tudi zahtevna, odgovorna in dosledna. In to današnja devetletka, preprosto ni.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
